Ada

“Neštetokrat po tebi misel je kričala,
pa sama sebi krik bila je in odmev.”

(Ada Škerl, Senca v srcu)

Iz režijskega koncepta:
“Pesnica Ada se znajde v sistemu, ki uniči in zaduši njeno hrepenenje, njeno potrebo po izpovedi čustev. Družbeni sistem, v katerega vstopi gledalec, spominja na nekakšen labirint, iz katerega ni izhoda. V labirintu biva “minotaver”, ki v preobleki mame, urednika, njene najboljše prijateljice Marte, njenega fanta Vladimirja in študenta medicine Milana, preži na naslednjo žrtev. Ada se počuti ujeto in izgubljeno. V Adini zgodbi gledalec prepozna odsev zgodb vseh umetnikov, ki iščejo svoj izraz, sistem pa jih duši. Da bi Ada našla izhod iz labirinta, drži v rokah “nit usode”, ki jo je prejela od antične grške pesnice Sapfo…”

Iz kritik:
“Režija Eve Hribernik je z napenjanjem “Ariadnine niti” poudarjala družbeni labirint, v katerega je vpeta Ada in je s pretrganjem niti ob Milanovi smrti dosegla dramaturški vrh. S pomočjo štirih razločenih mini prizorišč je dobro rešila Adino kolebanje med različnimi usmerjevalci njene usode.” (Gregor Pompe, Dnevnik, 6.11.2017)

“Domiselna postavitev je gledalčevo pozornost porazdelila okoli več manjših dvignjenih odrov v središču prizorišča, kar je izrisalo Adin labirint, v katerem je Katja Konvalinka zavzeto in pristno utelesila tako mitsko veličino kot ranljivo človeškost iščoče umetnice. Režiserka Eva Hribernik je z dramaturginjo Katjo Gorečan uspešno posredovala svojo vizijo in ganljivo dogajanje razpela v učinkovitem dramaturškem loku. Koncept, ki je bil dobro premišljen in izveden, skorajda ni rabil jedrnate utemeljitve gledališkega lista, ki pa ga je bilo vseeno užitek brati.” (Maia Juvanc, Odzven, 14. 11. 2017)