Kandid

Iz režijskega koncepta: “Uprizoritev Kandida je parodija na človeka, ki je sam sebe postavil v vlogo razumskega, razmišljujočega bitja. Človek verjame, da lahko s pomočjo razuma, filozofije in različnih teorij razreši vsak problem, med drugim tudi dilemo o tem, ali svetu vlada optimizem ali pesimizem. Voltaire, v naši uprizoritvi, pooseblja tega človeka, ki misli, da ima v rokah vse "niti" življenja. Zavzame mesto vodje predstave – lutkarja in si ustvari svoje gledališče; gledališče življenja. Ustvari dobro (beli plesalec), ustvari zlo (črna plesalka), ustvari si svoje lutke (vsi junaki operete), preko katerih bo tekom predstave lahko preizkušal svoje teorije. Vsaka od lutk ima znotraj Voltairovega gledališča svojo vlogo in svojo funkcijo. Ker so lutke arhetipske narave, jih gledalec zlahka prepozna in se z njimi identificira. Kandidovo potovanje je proces individuacije človeka. Posameznik se sooča s svojo senco, obrambnimi mehanizmi, ki mu omogočajo varnost in zaščito. V določeni fazi le ti niso več potrebni, saj mu jemljejo moč in ovirajo njegov osebnostni razvoj. Takrat posameznik izstopi iz vloge “lutke” in uresniči svoj potencial.”*

Iz kritik: “Opereta temelji na melodiki in točkovni zasnovi muzikala, se pa mestoma razrašča v virtuoznost in tematsko težo opere. Z žanrsko neenotnostjo se je dobro spopadla režiserka Eva Hribernik. Dolgovezno in izjemno razvejano, ponekod kar eklektično zasnovo dela je ohranila v izvorni »tradicionalni« podobi, vseeno pa je za njeno problematiko našla praktične in konkretne rešitve. Odrska postavitev nastopajočih je sledila logiki in nas neposredno nagovarjala z nazorno simboliko barvnih odtenkov kostumografije in premikajočo se krožno konstrukcijo, ki je služila kot salon, ladja, vrt oziroma graščina. Duhovite ideje so se vrstile, od umorov, ki so bili izvedeni na komične načine, do vključevanja orkestra v odrsko dogajanje. S to produkcijo je operni oder bogatejši za še eno vsebinsko in izvajalsko tehtno glasbeno delo.”* (Maia Juvanc, SIGIC, 25.06.2021)