Napudrana

Iz režijskega koncepta: “Vojvodinja vidi edini smisel svojega življenja v materialnih in telesnih užitkih. Bila je vzgojena z idejo, da jo bogastvo lahko osreči. Njeno hrepenenje po materialnem obilju in telesnih užitkih razumem kot zdravljenje notranje praznine in strah pred soočenjem same s sabo. Verjetno se na ta način na nezavedni ravni ščiti pred lastno negotovostjo. Ker so vsi zunanji užitki minljivi, vojvodinja postaja ujetnica same sebe. Znajde se v začaranem krogu odvisnosti. Želi vedno več in več. Materialno izobilje, v katerega neomajno verjame, ji na dolgi rok ne more prinesti sreče in notranjega zadovoljstva, ampak jo vodi v ujetost, pomanjkanje svobode in propad. Vse okoli nje je ena velika laž. Sijaj okoli nje je lažen in njena realnost je samo iluzija. Bo vojvodinja v ogledalu prepoznala svoj pravi odsev?”*

Iz kritik: “Z vidika izvedbe Napudrana tako za režiserja kot za celoten ansambel predstavlja izrazito zahteven izziv, vendar se je režiserka na partituro odzvala s poglobljeno interpretacijo, ki je povsem zakrila pomanjkljivosti zgodbe, poudarila kvalitete Adèsove glasbe ter dala dirigentu in solistom veliko prostora za individualizirano izražanje.”* (Tomaž Gržeta, SiGledal, 6.10.2022)