Preskoči na glavno vsebino

Pod svobodnim soncem

Opera

Glasba: Tom KobeLibreto: Tom Kobe (po romanu Fran Saleškega Finžgarja Pod svobodnim soncem)

Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun
Under the free sun

Koprodukcija: Zavod Friderik I. Baraga Novo mestoPremiera: 22/11/2016, Janez Trdina Cultural Centre Novo mesto, 22. november 2016

Režija: Eva Hribernik

Dirigent: Aleš Makovac

Zborovodja: Andrej Resnik

Scenografija in kostumografija: Jaro Ješe

Oblikovanje svetlobe: Matej Burger

Producent: Bojan Bencik

Fotografije: Darja Štravs Tisu

Iz režijskega koncepta: “V Finžgarjevi Povesti davnih dedov slovenski narod hrepeni po svobodi in zmagi nad Bizantinci. Vezna nit romana so vojne med narodi in bitka za oblast, kar pa se aktualno zrcali tudi v današnji svetovni realnosti. Uprizoritev opere je zasnovana v estetsko stiliziranih okvirih, ki omogočijo, da se ideje tega nacionalno-zgodovinskega romana prestavijo na univerzalno in simbolno raven ter gledalca dosežejo na direkten in neposreden način. Kot v mitih in pravljicah, tudi v naši uprizoritvi preko poetičnega gledališkega jezika, polnega simbolov in arhetipskih podob, predajamo duhovno sporočilo o cikličnosti življenja in o nenehnem boju med dobrim in zlim.”


Iz kritike: “Iz gledališkega lista smo se seznanili s profesionalnim pristopom režije Eve Hribernik in z vrednostjo povezovanja Finžgarjeve povesti s simbolno in arhetipsko ravnjo, ki se gledalca dotakne “na neposreden način” in operno delo poveže s sodobnostjo ter z večnim bojem med dobrim in zlim: z razsipnim bogastvom Bizanca in skromnim poljedelstvom Slovenov ter dihotomijo zgodovinske vizije o Slovenih, ki naj bi bili po eni strani zatirani sužnji in po drugi stanovitni bojevniki. Režijske poteze so se pokazale v estetsko smiselni postavitvi protagonistov na odru in predvsem v posrečeni umestitvi in gibanju mešanega pevskega zbora Vokalne akademije Jurij Slatkonja. Enostavnejša in simbolno pomenljivejša kostumografija brez zunanjega blišča je pripadla prav temu sestavu, ki se je s svojim nastopom še najbolj približal sodobnemu glasbeno-gledališkemu izrazu. Zbor, ki je znotraj operne zasnove sledil srednjeveški ideji »komentatorja«, je, odet v enostavna črna oblačila z umetelno oblikovanimi maskami, podal sodobnejši, bolj univerzalen izraz – deloval je kot anonimni agent, kot izraz duha skupnosti, prednikov ali del arhetipskega – ter s tem dokazoval, da se moč glasbenega in gledališkega izraza nahaja predvsem v idejni zasnovi in skoraj neodvisno od tako imenovanih materialnih prvin.” (Maia Juvanc, Sigic, 05.12.2016)